8 kliničnih slik povečane prostate

Kazalo

Povečani prostati strokovno rečemo hiperplazija prostate. Hiperplazija je benigna, v primeru, da povečanje ni posledica rakave tvorbe. Benigno povečana prostata, je pogosto stanje pri starajočih se moških in pogost vzrok za simptome spodnjih sečil.

Definicija povečane prostate

Povečana prostata se v medicinskem strokovnem svetu definira na več načinov, vključuje lahko naslednja stanja:

- Benigna hiperplazija prostate (BPH).
  Tukaj gre za nerakav vzrok rasti tkiva prostate, ki povzroča simptome spodnjih sečil (LUTS) pri starejših moških. Opisuje predvsem histološke spremembe, ki se pri tej patologiji pojavijo.
- Benigno povečanje prostate (BPE).
  Nanaša se na povečano velikost žleze prostate, običajno kot posledica BHP. Če BPE prepreči izstop urina iz mehurja, se stanju strokovno reče benigna obstrukcija prostate.
- Simptome spodnjih sečil (LUTS).
  Ti opisujejo urinske nepravilnosti, ki so skupne motnjam, ki prizadenejo mehur in prostato zaradi BPH. Ti izrazi so nadomestili tiste simptome, ki se jim je včasih reklo “prostatizem”.
- Obstrukcija izstopne odprtine mehurja.

Pri kom se povečana prostata najpogosteje pojavi?

Raziskave kažejo, da je povečana prostata vse pogostejša z naraščajočo starostjo. Prisotna naj bi bila v 50 % do 60 % pri moških v 60-ih letih, poveča pa se na 80 % do 90 % pri starejših od 70 let.

Kako se povečana prostata klinično kaže?

Povečana prostata vključuje proliferacijo stromalnih in epitelijskih celic v prehodnem območju prostate, ki obdaja sečnico. To vodi v naslednje klinične simptome in znake:

Kompresija sečnice.
Zaradi razmnožitve zgoraj omenjenih celic pride do stiska sečnice, kar vodi v številne simptome.
Obstrukcija iztoka urina iz mehurja.
Zadrževanje urina.
Okužbe urinarnega trakta.
Te nastanejo zlasti zaradi zadrževanja urina, ki predstavlja popolno gojišče za številne bakterije, ki prizadanejo urinarni trakt.
Simptomi nepopolnega praznjenja mehurja.
Kronično zadrževanje visokega tlaka.
Ta nastane ob dolgotrajni in nezdravljeni bolezni in je potencialno smrtno nevarno stanje.
Spremembe mišice detruzorja mehurja.
Mišica detruzor se nahaja v stenah mehurja in je sestavljena iz gladkih mišičnih vlaken, ki so vzdolžna in krožna. Primarna funkcija mišice detruzorja je krčenje med uriniranjem, da potisne urin iz mehurja v sečnico. Mišica detruzor se bo sprostila, da bo omogočila shranjevanje urina v sečnem mehurju.
Simptomi spodnjih sečil (LUTS).
Te simptome in znake lahko v splošnem razdelimo na:

motnje shranjevanja: pogostost uriniranja, nujnost uriniranja, nočno uriniranje (nokturija);
motnje uriniranja: šibek ali prekinjen curek, napenjanje pri uriniranju, obotavljanje, dolgotrajno mokrenje, nepopolno praznjenje.
Moški z BHP bodo poročali o simptomih nokturije, slabega curka, obotavljanja ali dolgotrajnega uriniranja.

Zakaj pride do benignega povečanja prostate?

Vsi procesi v našem telesu morajo delovati pravilno, da je naše telo zdravo in polno energije. Poenostavljeno si lahko naše čudovito telo predstavljate kot avtomobil, vsaka žica mora biti pravilno povezana za optimalno delovanje. Benigno povečana prostata je stanje, pri katerem pride do izgube ravnovesja med rastjo celic prostate in njihovo smrtjo, kar spodbudi celično proliferacijo. To se lepo vidi v sklopu histoloških preiskav pod mikroskopom.

Drugi vzroki za benigno povečanje prostate so še:

Hormonski učinki testosterona na tkivo prostate.
Moški, ki so bili kastrirani pred puberteto ali imajo motnjo, povezano z androgeni, tako ne razvijejo BPH. Androgeni so moški spolni steroidni hormoni, ki nastajajo v testisu (moški spolni žlezi, ki proizvaja semenčice). Mednje uvrščamo dihidrotestosteron (DHT), ki spodbuja rast tkiva in celično proliferacijo in testosteron, ki se pretvori v DHT in predstavlja 90 % vseh intraprostatičnih androgenov.
Vpliv nesteroidnih protivnetnih zdravil pri spodbujanju BPH.
Tukaj obstajajo nasprotujoče si raziskave, nekatere potrjujejo, nekatere zanikajo njihov vpliv na benigno povečanje prostate. Za potrditev tega vzroka, bodo potrebne nadaljnje raziskave na dovolj velikem vzorcu ljudi.

Dejavniki tveganja za povečanje prostate

Povečana prostata ima številne dejavnike tveganja. Vključujejo:

- Sladkorno bolezen in uporabo antidiabetičnih zdravil, zlasti insulina.
- Način prehranjevanja.
  Beta-karoten, karotenoidi in vitamin A preprečujejo povečanje prostate, medtem ko prekomerno uživanje alkohola, velik vnos kofeina in visoki odmerki dodatnega vitamina C povečajo tveganje in simptome BHP.
- Genetska nagnjenost.
  Sorodniki v prvem kolenu imajo 4-kratno povečanje tveganja za BPH.
- Lokalizirano vnetje.
- Povečan pritisk mišice detruzorja.

- Debelost.
  Vpliv debelosti na povečanje prostate je večfaktorski, saj je debelost del presnovnega sindroma (ta vključuje stanja kot so debelost, povišan krvni tlak, intoleranca za glukozo, inzulinska resistenca in dislipidemija). Na prostato naj bi vplivala preko povečane ravni sistemskega vnetja in višje ravni estrogena.
- Kronični prostatitis.
- Avtoimunske motnje.

Postavitev diagnoze povečanja prostate

Postavitev diagnoze POVEČANA PROSTATA je več stopenjska in si po zaporedju sledi takole:

1. Klinični pregled.
  Kot vedno se bo zdravnik najprej z vami pogovoril in poskušal identificirati vse vidike urinske simptomatike, vključno z začetkom, časom, resnostjo, dejavniki poslabšanja in olajšanja ter stopnjo motenj. Poskušal bo izključiti resnejša stanja kot so rak prostate, bolezni hrbtenice, kot je cauda equina, ali kronično zadrževanje visokega pritiska (ki lahko povzroči tiho odpoved ledvic zaradi refluksa). Zdravnik bo skušal ugotoviti v kolikšni meri vam ti simptomi zmanjšujejo kvaliteto življenja in oceniti primernost za prihodnje posege.
  
  Po anamnezi vas bo zdravnik temeljito pregledal. Pregledal bo trebuh, za izključitev prisotnosti otipljivih mas, pregledal bo zunanje genitalije, za izključitev nenormalnosti testisov ali zožitve prepucija penisa, naredil bo digitalni rektalni pregled, pri katerem bo ocenil velikost, obliko, simetrijo, nodularnost in površino (gladko/trdo) prostate. Gladka, povečana prostata je značilna za BPH.
2. Analiza urina.
  Naredi se predvsem za izključitev prisotnosti okužb urinarnega trakta, prisotnosti krvi ali glukoze v urinu.
3. Laboratorijska ocena delovanja ledvic.
  Preverita se parametra BUN (dušik sečnine v krvi) in kreatinin.
4. Ocena prisotnosti sladkorne bolezni.
  Vzame se lahko kri za določitev vrednosti glukoze na tešče in določitev specifičnega hemoglobina Hgb A1c, ki pove povprečno vrednost glukoze v zadnjih treh mesecih.
5. IPSS (International Prostate Symptom Score).
  To je vprašalnik, ki identificira simptome urinarnega trakta in določi njihovo resnost. Je zelo uporaben za oceno vpliva simptomov na bolnikovo življenje, spremljanje olajšanja simptomov zaradi terapije in pri kategorizaciji bolnikov za zdravljenje. Zdravljenje je običajno indicirano, ko rezultati simptomov dosežejo ≥10.
6. Postvoidni preostali volumen (PVR).
  Z njim se ugotovi, ali se mehur ustrezno prazni.
7. 24-urni dnevnik uriniranja.
  V 24-urnem dnevniku izločanja urina pacient meri in beleži čas ter količino uriniranja za cel dan. Koristen je pri ocenjevanju motenj urina, zlasti nokturije.
8. Preizkus največjega pretoka (flowmetrija).
  Z njim lahko zdravnik ugotovi ali obstajajo objektivni dokazi za obstrukcijo urina.
9. Test PSA.
  PSA je antigen, specifičen za prostato, ki lahko do neke mere napoveduje volumen prostate. Benigna prostata velikosti 35 cc običajno ustvari PSA 1,5 ng/mL. Testiranje PSA je priporočljivo, če obstaja sum na raka prostate, torej če zdravnik zatipa trd prostatni vozlič ali asimetrično prostato. Test PSA se naredi tudi pred začetkom zdravljenja ali kirurškim posegom, da ne bi zamudili morebitne malignosti prostate.
10. Ultrazvok ledvic.
  Ultrazvok ledvic se uporablja za iskanje dokazov o hidronefrozi, razširitvi ledvičnega meha in ledvičnih čašic zaradi obstrukcije, za iskanje dokazov prisotnosti kamnov v sečevodu ali preiskavo nepojasnjene krvi v urinu.
11. Cistoskopija.
  To je pregled mehurja s cistoskopom, ki ga zdravnik v mehur uvede preko sečnice. Naredi se vedno za preiskavo alarmantnih simptomov in znakov, kot so nepojasnjena hematurija (kri v urinu), morebitni kamni v mehurju ali sum na raka mehurja. Cistoskopija omogoča dobro oceno velikosti in oblike prostate, lahko oceni stopnjo obstrukcije in omogoča vizualizacijo znakov poškodbe mehurja.

Metode zdravljenja povečane prostate

Za zdravljenje povečane prostate obstaja veliko pristopov, sem spadajo zdravila in operacije.

Izbira zdravljenja bo odvisna od:

Velikosti prostate;
Starosti;
Splošnega zdravja;
Resnosti simptomov:
Če vas simptomi ne ovirajo v življenju, se lahko odločite za spremljanje povečane prostate, pri nekaterih ljudeh lahko namreč simptomi BHP popustijo brez zdravljenja.

Zdravila
To je najpogostejši način zdravljenja blagih do zmernih simptomov povečane prostate.
Možnosti vključujejo:

Zaviralci alfa.
Ti sproščajo gladke mišice vratu mehurja in prostate, to olajša lulanje. Primeri so alfuzosin, doksazosin, tamsulozin, silodosin in terazosin. Pogosto delujejo hitro pri ljudeh z nekoliko manjšo prostato. Neželeni učinki lahko vključujejo omotico.
Zaviralci 5-alfa reduktaze.
Ta zdravila zmanjšajo prostato. To dosežejo tako, da preprečijo hormonske spremembe, ki povzročajo rast prostate. Primeri vključujejo finasterid in dutasterid. Lahko traja do šest mesecev za dosego želenega učinka in lahko povzročijo spolne stranske učinke.
Kombinirano zdravljenje.
Zdravnik vam bo morda predlagal sočasno jemanje zaviralca alfa in zaviralca 5-alfa reduktaze, v primeru da eno ali drugo zdravilo ne pomaga dovolj.
Tadalafil.
To zdravilo se pogosto uporablja za zdravljenje erektilne disfunkcije. Študije kažejo, da lahko zdravi tudi povečano prostato.

Kirurški postopki.

Teh se bo zdravnik poslužil, če:

Zdravila ne oljšajo simtomov v zadostni meri;
Obstrukcija preprečuje uriniranje;
Imate težave z ledvicami;
Imate stanje ponavljajočih se kamnov v mehurju, ponavljajočo kri v urinu ali ponavljajoče okužbe urinarnega trakta.

Neželeni učinki operativnega posega lahko vključujejo:

Zatekanje sperme nazaj v mehur, namesto skozi penis med ejakulacijo;
Nenamerno uhajanje urina;
Okužbo sečil;
Krvavitev;
Erektilno disfunkcijo.

Kirurški postopki vključujejo:

Transuretralno resekcijo prostate (TURP).
V sečnico se vstavi tanko orodje z lučko, imenovano daljnogled. Kirurg odstrani vso prostato razen zunanjega dela. TURP pogosto hitro olajša simptome. Nekateri ljudje imajo tudi močnejši tok urina kmalu po posegu.
Transuretralna incizija prostate (TUIP).
Kirurg naredi en ali dva majhna reza v prostati. To olajša prehajanje urina skozi sečnico. TUIP je lahko možnost, če imate majhno ali rahlo povečano prostato.
Transuretralna mikrovalovna termoterapija (TUMT).
Skozi sečnico se v prostato namesti poseben kateter. Mikrovalovna energija iz katetra uniči notranji del povečane prostate. To zmanjša prostato in olajša pretok urina. Lahko traja nekaj časa, preden opazite rezultate. Na splošno se ta operacija uporablja samo na majhnih prostatah v posebnih situacijah, ker bo morda potrebno ponovno zdravljenje.
Laserska terapija.
Visokoenergijski laser uniči ali odstrani razraščeno tkivo prostate.
Dvig prostate.
Naredi se zlasti, če velika prostata pritiska na sečnico in tako onemogoča iztok urina. To lahko izboljša pretok urina.
Odprta ali robotsko asistirana prostatektomija.
V spodnjem delu trebuha se naredi en ali več rezov. Tako lahko kirurg doseže prostato in odstrani tkivo. Na splošno se ta vrsta operacije opravi, če imate veliko ali zelo veliko prostato. Po tem je pogosto potrebno kratko bivanje v bolnišnici. Robotsko asistirana odstranitev prostate, je malo invaziven kirurški poseg, k čemur se danes stremi na vseh nivojih kirurgije.
Embolizacija.
Pri tem postopku se blokira dotok krvi v prostato ali iz nje, posledično se prostata zmanjša. Ni še dovolj dokazov, da bi zdravniki rutinsko priporočali ta postopek namesto drugih, bolj dostopnih postopkov BHP.

Zakaj ima vse več moških povečano prostato?

Razlog je gotovo v staranju prebivalstva. Ljudje na splošno dandanes v našem delu sveta, doživimo višjo življenjsko dobo. Ker se svetovno prebivalstvo stara, se pričakuje, da bo število simptomatskih primerov BHP še naraščalo.

Viri

Ng M, Leslie SW, Baradhi KM. Benign Prostatic Hyperplasia. [Updated 2024 Jan 11]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2024 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK558920/

Mayo Clinic. Benign Prostate Hyperplasia. Dostopno na: https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/benign-prostatic-hyperplasia/diagnosis-treatment/drc-20370093. (Citirano: 01.05.2024).

Preberite več prispevkov:

Razbijamo mite o raku materničnega vratu

Beseda rak že ob sami izgovorjavi sproži hipen občutek strahu, nelagodja in nemoči, saj ima v sodobni družbi verjetno najmočnejšo negativno konotacijo med vsemi boleznimi. Ste se kdaj vprašali zakaj je temu tako? Čeprav so številna močna zgodovinska imena v medicini rakava obolenja skozi tisočletja označevala kot sinonim za neozdravljivo usodo, jih sodobna medicina danes uspešno spreminja v obvladljivo, pogosto povsem ozdravljivo bolezen. Zahvaljujoč zgodnjemu odkrivanju in naprednim terapijam se je petletna stopnja preživetja za vse vrste raka skupaj v zadnjih desetletjih povzpela na več kot 65 do 70 %. Ta spodbudna statistika dokazuje, da starodavni strah pred kleščami nevidnega sovražnika končno stopa v senco znanstvenega napredka in upanja.

Krvavitev po spolnem odnosu: ni vedno nevarna, zasluži pa pojasnilo

Trenutek partnerske bližine, nato pa kri na papirju ali spodnjem perilu. Je kje kakšna rana? Se začenja menstruacija? Je kriva suhost? In potem občutek skrbi in strahu. Krvavitev po spolnem odnosu ima lahko več vzrokov, od razdražene sluznice do sprememb, ki potrebujejo podrobnejšo obravnavo.

Kolposkopija: ko maternični vrat potrebuje podrobnejši pregled

»Priporočam kolposkopijo.« Beseda, ki je morda še nikoli niste slišali, nenadoma odpre vrsto vprašanj. Kaj to sploh je? Ali bo pregled bolel? In predvsem: ali je kaj resno narobe? Gre za pregled materničnega vratu, nožnice in zunanjega spolovila pod povečavo z mikroskopom (kolposkopom). Zdravnik vas bo na kolposkopijo najpogosteje napotil, če so rezultati predhodnih presejalnih testov (PAP test, test na HPV) neobičajni ali če je med pregledom opazil sumljiv videz materničnega vratu.

PRP terapija lahko odpravi podočnjake

Ali ste vedeli, da obstaja več vrst podočnjakov? Ločimo modrikaste, rjavkaste in vdrte podočnjake. Ker ima vsak tip svoj vzrok, zahteva tudi povsem specifičen pristop in nego za uspešno odpravo. PRP terapija dokazano izboljša enakomernost barve, teksturo in elastičnost kože pod očmi. Najbolj pomembno vprašanje torej ni, ali PRP deluje, temveč kakšen tip podočnjakov ima posameznik.