Polinevropatija in njen vpliv na vsakodnevno življenje

Kazalo
Polinevropatija je kompleksna nevrološka motnja, ki prizadene periferni živčni sistem. Zanjo so značilne poškodbe ali degeneracija večih perifernih živcev, kar vodi do številnih simptomov, vključno z bolečinami, šibkostjo in izgubo občutka. Zaradi širokega spektra simptomov in vzrokov, sta diagnoza in zdravljenje polinevropatije pogosto zahtevna. Kljub temu pa napredek v medicini ponuja nove možnosti za obvladovanje te izčrpavajoče bolezni in izboljšanje kakovosti življenja pacientov.
Kakšen je pomen perifernega živčnega sistema in kje se nahaja?
Periferni živčni sistem je ključen za povezavo centralno živčnega sistema s preostalim delom telesa. Brez njih bi bila koordinacija gibanja, zaznavanje okolja in nadzor nad avtonomnimi funkcijami nemogoča. Osnovna enota perifernega živčnega sistema je nevron, ki je sestavljen iz:
- celičnega telesa (soma): soma vsebuje jedro in večino celičnih organelov. Nahaja se v hrbtenjači ali bližnjih spinalnih ganglijih.
- dendritov: dendriti so kratki, razvejani podaljški nevrona, ki sprejemajo signale iz drugih nevronov in jih prenašajo proti celičnemu telesu.
- aksona: akson je dolg podaljšek nevrona, ki prenaša električne signale od celičnega telesa do sinapse.
Mnogi periferni živci so obdani z mielinsko ovojnico, ki jo tvorijo Schwannove celice. Mielin omogoča hitrejše prevajanje živčnih impulzov. Periferne živce glede na njihovo funkcijo delimo na senzorične in motorične. Senzorični živci prenašajo senzorične informacije iz perifernih receptorjev (npr. koža, mišice, sklepi) proti centralnemu živčnemu sistemu. Ti živci zaznavajo bolečino, temperaturo, dotik, pritisk in propriocepcijo (zaznavanje položaja telesa). Medtem ko motorični živci prenašajo impulze iz centralnega živčnega sistema do mišic in žlez, kar povzroča gibanje in izločanje. Motorični živci nadzorujejo prostovoljne in refleksne gibe.
Kaj je polinevropatija?
Polinevropatija je periferna nevropatija, za katero so značilni simetrični senzorični simptomi, kot so odrevenelost, parestezije, bolečina in mišična šibkost. Simptomi in znaki pa se pojavljajo predvsem v distalnih (oddaljenih) delih rok in nog.
Kateri so vzroki za nastanek polinevropatije?
S polinevropatijo je povezanih več bolezni in dejavnikov. Polinevropatija je multifaktorska bolezen, zato ni povsem primerno, da bi razvoj polinevropatije pripisali le enemu vzroku oziroma dejavniku. Te dejavnike je treba obravnavati kot sestavne vzroke bolezni in ne kot en sam zadosten vzrok.
Sladkorna bolezen je najpogostejši vzrok polinevropatije, ki predstavlja od 18 do 49 % vseh primerov. Drugi znani pomembni vzroki polinevropatije so še zloraba alkohola, toksični dejavniki (kemoterapevtiki), motnje prehranjevanja, imunsko pogojeni vzroki in dedni dejavniki. S polinevropatijo je povezanih še veliko več dejavnikov, kot so pomanjkanje vitamina B1 ali B12, paraproteini in bolezni vezivnega tkiva (sistemski lupus eritematozus, Sjögrenov sindrom).
Katere vrste polinevropatije poznamo?
- Diabetična polinevropatija.
Polinevropatija se pojavi pri 50 % bolnikov s sladkorno boleznijo, sladkorna bolezen pa predstavlja 18-49 % vseh primerov polinevropatije. Sladkorna bolezen lahko povzroči več vrst periferne nevropatije, kot so distalna simetrična polinevropatija, avtonomna nevropatija, mononevropatija in nekompresivna radikulopatija. Senzorični simptomi so običajno bolj izraziti kot motorični. Nevropatska bolečina je najpogostejši simptom, ki se pojavlja pri 40 do 60 % bolnikov z diabetično nevropatijo. Zdravljenje je večinoma simptomatsko. Potencialni spremenljivi dejavniki tveganja, povezani z nevropatijo pri bolnikih s sladkorno boleznijo, vključujejo dislipidemijo, hipertenzijo in debelost.
- Alkoholna polinevropatija.
Polinevropatija naj bi bila prisotna pri 13 do 66 % kroničnih alkoholikov. Čista alkoholna nevropatija brez spremljajočega pomanjkanja tiamina večinoma prizadene mala vlakna, kar vodi do počasi napredujočih simptomov s prevladujočimi motnjami senzorike, nevropatsko bolečino. Medtem ko nevropatija zaradi pomanjkanja tiamina večinoma prizadene velika vlakna, kar vodi do bolj progresivne ali celo akutne polinevropatije s prevladujočimi motoričnimi simptomi. Ker zloraba alkohola pogosto sovpada s prehranskimi pomanjkljivostmi, se pogosto pojavljajo kombinirane polinevropatije malih in velikih vlaken. Zdravljenje, razen prenehanja uživanja alkohola in izboljšanja prehranskih navad, je simptomatsko.
- Dedna polinevropatija.
Dedna motorična in senzorična nevropatija, imenovana tudi bolezen Charcot-Marie-Tooth, je najpogostejša oblika dedne periferne polinevropatije. Prevalenca je ocenjena na 40 do 82 primerov na 100 000 ljudi. Kot vzrok za dedno polinevropatijo so bile izpostavljene mutacije v genih, ki kodirajo glavne strukturne beljakovine mielina, aksonskega transporta in mitohondrijske presnove. Te genske mutacije na koncu privedejo do počasi napredujoče šibkosti, izčrpanosti in senzoričnih simptomov v distalnih delih telesa. Pacienti imajo običajno kladivaste prste ter šibkost intrizičnih mišic stopala, ki v poznejših fazah bolezni napredujejo proksimalno. Starost pojava, resnost in vrsta simptomov, družinska anamneza, prisotnost drugih nevroloških znakov (kot je prizadetost osrednjega živčevja) in zlasti elektrofiziološke analize živčne prevodnosti lahko pomagajo določiti specifični podtip in morebitne vpletene gene. Trenutno ni na voljo nobenega specifičnega zdravljenja.
- Vnetna polinevropatija.
O vnetnih nevropatijah poročajo v 2 do 16 % vseh primerov polinevropatije. Vnetne nevropatije se lahko izrazijo kot hitro napredujoča senzomotorična polinevropatija, znana kot Guillain-Barrejev sindrom ali kot kronična, recidivno-remitentna ali postopno napredujoča polinevropatija.
- Kronična idiopatska aksonalna polinevropatija.
Slednja se pojavlja v 12 do 49 % primerov polinevropatije. Zanjo je značilen zahrbtni začetek simptomov, ki se običajno začnejo v 60 letih ter bolj prizadene moške kot ženske. Simptomi so pretežno senzorični. Značilna je distalna izguba občutka, bolečina, odrevenelost, mravljinčenje in šibkost. Noge so bolj prizadete kot roke, porazdelitev pa je običajno simetrična. Bolezen počasi napreduje in večina pacientov ostane z blago do zmerno invalidnostjo. Študije so pokazale tudi, da je presnovni sindrom pogosto prisoten pri pacientih s kronično idiopatsko aksonalno polinevropatijo. Motena presnova glukoze je verjetno najpomembnejši dejavnik, ki prispeva k razvoju polinevropatije, čeprav rezultati niso povsem skladni.
- Distalna simetrična polinevropatija.
Distalna simetrična polinevropatija je najpogostejši podtip polinevropatije, pri čemer so najprej prizadeti najdaljši živci. Simptomi vključujejo simetrično distalno šibkost z izgubo občutenja (majhna vlakna, velika vlakna ali oboje) in zmanjšanimi ali odsotnimi refleksi. Izguba občutenja se začne v stopalih. Ko senzorični simptomi ali znaki dosežejo zgornji del telesa, postanejo prizadete konice prstov, znano kot vzorec izgube občutenja po tipu rokavic in nogavic. V hujših primerih temu vzorcu sledi izguba občutenja v sprednjem delu prsnega koša in trebuha zaradi distalne degeneracije torakalnih medrebrnih živcev. Po izgubi občutenja se pojavi šibkost, ki najprej prizadene iztegovanje prstov na nogah, nato pa še dorzifleksijo gležnja. Avtonomni simptomi se lahko pojavijo, če so prizadeta tudi mala čutilna vlakna in se običajno začnejo distalno, z motnjami potenja ali cirkulacije nog.
Kakšna je značilna klinična slika polinevropatije?
Simptome polinevropatije lahko razvrstimo glede na to, ali so prizadeta senzorična, motorična ali avtonomna vlakna.
Senzorična vlakna vključujejo vlakna velikega premera, ki posredujejo vibracijski občutek in propriocepcijo ter vlakna majhnega premera, ki posredujejo občutek bolečine in temperature. Motnje v delovanju ene ali druge vrste senzoričnih vlaken lahko povzročijo spremembo čutenja, ki lahko sega od parestezije, opisane kot “neprijetno mravljinčenje” (pozitivni senzorični simptomi), do znatne ali popolne izgube čutenja. Motnje senzorične funkcije velikih vlaken lahko povzročijo motnje hoje zaradi izgube propriocepcije (senzorična ataksija). Disfunkcija malih vlaken najpogosteje povzroča bolečino, pri čemer imajo nekateri pacienti poudarjen občutek taktilne stimulacije ali alodinijo, zaznavanje običajno nebolečih dražljajev kot bolečih. Dodatni senzorični simptomi malih vlaken vključujejo globoko bolečino, slabo počutje po naporu in nevropatski srbež.
V nasprotju s tem bodo pacienti s prizadetostjo motoričnih vlaken opisovali predvsem šibkost, ki se lahko kaže kot izguba spretnosti, motnje hoje ali oboje.
Avtonomni simptomi, ki jih povzroča nevropatija, so običajno spregledani, saj imajo lahko veliko drugih vzrokov. Pogosti avtonomni simptomi so ortostatska intoleranca, gastropareza, zaprtje, driska, nevrogeni mehur, spolna disfunkcija in vazomotorični simptomi, ki lahko povzročijo suhe oči, usta ali kožo, pekoč občutek in rdečico kože.

Kako pogosto se polinevropatija pojavlja?
Po ocenah je razširjenost polinevropatije od 2 do 3 % splošne populacije, pri osebah, starejših od 55 let pa celo 8 %. V epidemioloških študijah so zaznali, da se polinevropatija dvakrat pogosteje pojavlja pri ženskah, kot pri moških.
Kako poteka diagnosticiranje polinevropatije?
Znanih je več kot 100 različnih vzrokov, ki lahko povzročijo polinevropatijo. To dejstvo predstavlja izziv in vodi do težavne diagnostične strategije.
Klinična slika in fizični pregled so odvisni od vrste prizadetosti živčnega vlakna in stopnje poškodbe. Pacienti lahko poročajo o kombinaciji pozitivnih (parastezije, pekoča bolečine) in negativnih (izguba občutka) senzoričnih motnjah. Pozitivni senzorični simptomi, kot sta distezija in parastezija, pomagajo razlikovati med pridobljeni in dednimi polinevropatijami, saj so pozitivni senzorični simptomi pri dedni bolezni redki. Informacije o začetku, trajanju in časovnem poteku omogočajo nadaljnje diagnosticiranje. Akutni motorični simptomi kažejo na prisotnost Guillain-Barréjevega sindroma ali vaskulitisa. Ponavljajoči se poteki kažejo na kronično vnetno demielinizacijsko polinevropatijo. Porfirije ali dedne nevropatije imajo v starosti podrejeno vlogo, saj so te diagnoze postavljene prej. Številne polinevropatije pa se pojavljajo, kot del sistemskih bolezni.
Fizični pregled pri sumu na polinevropatijo mora vsebovati zapis o refleksnem statusu, razlikovanju med mrazom in toploto, zaznavanju vibracij ter razlikovanjem med zaznavanjem topega in ostrega predmeta. Testiranje vseh senzoričnih lastnosti omogoča oceno delovanja mieliniziranih in nemieliniziranih vlaken. Taktilni dražljaji, zaznavanje položaja in vibracij ter mišični refleksi potekajo preko mieliniziranih vlaken, bolečina in temperatura pa preko nemieliniziranih vlaken. Na podlagi nevrološkega fizičnega pregleda se lahko določi mesto in stopnja prizadetosti motoričnega, senzoričnega in avtonomnega živčnega sistema.
Diagnostična ocena senzoričnih polinevropatij poleg kliničnega pregleda vključuje tudi kombinacijo elektrodiagnostičnih študij, laboratorijskih preiskav in histopatoloških analiz živčnega tkiva.
Kdaj je potrebna nujna zdravniška oskrba pri polinevropatiji?
Paciente z nevropatijami z akutnim (razvoj v nekaj dneh) do subakutnim (razvoj v nekaj tednih) začetkom, pri katerih se simptomi v 8 tednih od pojava simptomov umirjajo je potrebno nujno napotiti k specialistu. To velja tudi za periferne nevropatije s hiperakutnim začetkom simptomov (npr. padec zapestja ali stopala), saj se pri njih pojavlja skrb za vaskulitični zaplet. Pacienti z akutno nevropatijo, ki imajo močno bolečino ali pridruženo travmo, lahko potrebujejo nujno obravnavo na urgentnem oddelku.
Kako poteka zdravljenje polinevropatije?
Trenutno ni splošno sprejetih pristopov zdravljenja, ki bi bili specifično določeni za posamezno polinevropatijo. Ključno je, da se zdravljenje začne v obdobju prvih osem mesecev od pojava bolezni. Po preteku omenjenega časovnega obdobja se vnetna reakcija umiri in zdravljenje postane neučinkovito.
Primarno zdravljenje polinevropatije je farmakološka terapija, običajno s kortikosteroidi, intravenskimi imunoglubini, izmenjavo plazme, rituksimabi in sirolimusi. Podporna terapija farmakoterapiji je fizioterapija, ki vključuje krepitev spodnjih okončin, vadbo ravnotežje, senzorično-motorični trening in trening hoje. Pri nevropatijah z motoričnimi motnjami ima pomembno vlogo tudi namestitev pripomočkov za hojo, kot so peronealne opornice in druge ortoze, ki prispevajo k boljši kakovosti življenja. V primeru pareze je cilj povečati mišično jakost in funkcijo ter ohraniti mišično ravnovesje, da se preprečijo deformacije in kontrakture. Če je funkcija rok oslabljena, je primerna delovna terapija, ki jo po potrebi dopolnjuje predpis ustreznih pripomočkov. Zaželena je tudi redna telesna dejavnost za ohranjanje funkcije. V eni izmed študij so dokazali, da je imela kombinirana vadba na sobnem kolesu in vadba za krepitev trikrat tedensko, pozitivne učinke na telesno pripravljenost in mišično jakost pri pacientih s polinevropatijo. Poleg tega je fizioterapija, kot dopolnilna terapija usmerjena tudi v lajšanje bolečin.
Kako obvladovati nevropatsko bolečino pri polinevropatiji?
Nevropatska bolečina in pozitivne senzorične motnje pomembno prispevajo k poslabšanju stanja, povezanega s senzorično polinevropatijo. Glavno vlogo pri obvladovanju bolečine ima farmakološko zdravljenje z zaviralci ponovnega prevzema serotonina in noradrenalina, pregabalinom, gabapentinom, tricikličnimi antidepresivi, opioidi, botulinom toksinom in kapsaicinom. Poleg farmakoterapije lahko na nevropatsko bolečino pozitivno vplivajo tudi nefarmakološki načini zdravljenja, kot so uporaba elektroterapije, hladilni in toplotni obkladki ter protibolečinski fizikalni agensi, ki temeljijo na segrevanju tkiva (ultrazvok, laserska terapija, tecar terapija, diartermija, infrardeča svetloba).
Kako vam lahko pri polinevropatiji pomagajo fizioterapevti v NYD kliniki?
Fizioterapija ima pri obravnavi polinevropatije izjemno pomembno vlogo, saj pripomore k izboljšanju in vzdrževanju funkcionalnih sposobnosti ter obvladovanju simptomov bolezni. S pomočjo fizioterapije lahko pacienti izboljšajo svojo mobilnost in samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih, kar neposredno vpliva na kakovost njihovega življenja. Individualno prilagojen program fizioterapije, ki ga vodimo v NYD kliniki, omogoča ciljno obravnavo specifičnih težav posameznika ter dolgoročno prispeva k stabilizaciji in izboljšanju njihovega zdravstvenega stanja. Za doseg dolgoročnih rezultatov pri obravnavi polinevropatije se poslužujemo naslednjih pristopov:
- Gibalna terapija: Redna telesna vadba spodbuja prekrvavitev prizadetih območij, kar lahko zmanjša bolečino in nelagodje ter pospeši regeneracijo perifernih živcev. Fizioterapija vključuje tudi ravnotežne vaje in trening koordinacije, kar pomaga pri preprečevanju padcev, ki so pogostejši pri osebah s polinevropatijo zaradi motenj v zaznavanju in zaradi mišične šibkosti.
- Manualna terapija: Fizioterapevti v NYD kliniki se za izboljšanje gibljivosti in zmanjšanje mišične napetosti poslužujemo različnih manualnih tehnik, kot so sklepna mobilizacija, manipulacija sklepov, IASTM in miofascialno sproščanje sprožilnih točk.
- Laserska terapija: Pri polinevropatiji laserska terapija pomaga zmanjšati bolečino z več mehanizmi. Prvič, poveča sproščanje endorfinov, naravnih telesnih analgetikov, ki zmanjšujejo občutek bolečine. Drugič, izboljšana prekrvavitev prinaša več kisika in hranil v prizadeta področja, kar pospeši proces celjenja in zmanjšuje vnetje. Tretjič, laserski žarki lahko spremenijo živčno prevodnost, kar zmanjšuje prenos bolečinskih signalov do možganov.
- Terapija z udarnimi valovi: Udarni valovi stimulirajo sproščanje rastnih faktorjev in drugih pomembnih bioloških molekul, ki pospešujejo obnovo in celjenje živčnega tkiva. Poleg tega lahko udarni valovi zmanjšajo prenos bolečinskih signalov v centralni živčni sistem, kar neposredno prispeva k zmanjšanju občutka bolečine. Ta terapija je pogosto dobro prenašana in ima minimalne stranske učinke, kar omogoča njeno varno in učinkovito uporabo pri pacientih s polinevropatijo.
- Nevrofizioterapija: Nevrofizioterapija je specializirana oblika fizioterapije, ki je namenjena zdravljenju in rehabilitaciji ljudi z nevrološkimi motnjami. V NYD kliniki se fizioterapevti poslužujemo Bobath koncepta, ki spodbuja naravne gibalne vzorce, kar pomaga pacientom pri izboljšanju nadzora nad gibanjem in zmanjševanju nenormalnih gibalnih vzorcev, ki so posledica nevroloških poškodb.
- Tecar terapija: Tecar terapija uporablja radiofrekvenčno energijo za spodbujanje naravnih procesov celjenja v telesu, to pomaga zmanjševati bolečino in mišično napetost. S povečanjem lokalne prekrvavitve in izboljšanjem celične presnove Tecar terapija pospešuje regeneracijo tkiva in zmanjšuje vnetje. Poleg tega terapija pomaga sprostiti mišice, kar zmanjšuje togost in izboljša gibljivost prizadetih območij.
- Kineziološki trakovi: Kineziološki trakovi s stimulacijo kožnih receptorjev izboljšujejo propriocepcijo in telesno zavedanje, kar pripomore k ustreznejšim gibalnim vzorcem in koordinaciji pri pacientih s polinevropatijo.
Glavna sporočila prispevka o polinevropatijah
- Polinevropatije se pogosteje pojavljajo pri starejših.
- Prizadetim lahko poslabšajo gibljivost in povečajo tveganje za padce.
- Glavni simptom polinevropatije je nevropatska bolečina.
- Spekter možnih vzrokov polinevropatije je zelo širok.
- Polinevropatije so lahko prva manifestacija sistemskih bolezni.
- Distalna simetrična polinevropatija je najpogostejši podtip polinevropatije.
- Glede na domneven vzrok nastanka polinevropatije se anamneza in klinični pregled dopolnita z elektrofiziološkimi in laboratorijskimi preiskavami.
- Razjasnitev funkcionalnih sposobnosti pacienta je odločilnega pomena pri načrtovanju ukrepov zdravljenja.
Zaključek
Polinevropatija je stanje, ki povzroča prizadetost perifernega živčnega sistema in povzroča simptome, kot so bolečina, šibkost in motnje občutka. Redna fizioterapija je ključna za vzdrževanje funkcionalnih sposobnosti in obvladovanje bolečine, saj pacientom omogoča boljšo kakovost življenja in večjo samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih. Strokovno vodeno rehabilitacijo s strani fizioterapevtov omogočamo tudi v NYD kliniki.

Viri
Gwathmey, K. G. in Pearson, K. T. (2019). Diagnosis and management of sensory polyneuropathy. BMJ, l1108. https://doi.org/10.1136/bmj.l1108
Hanewinckel, R., van Oijen, M., Ikram, M. A. in van Doorn, P. A. (2016). The epidemiology and risk factors of chronic polyneuropathy. European Journal of Epidemiology, 31(1), 5–20. https://doi.org/10.1007/s10654-015-0094-6
Löscher, W. in Iglseder, B. (2017). Polyneuropathie im Alter. Zeitschrift für Gerontologie und Geriatrie, 50(4), 347–361. https://doi.org/10.1007/s00391-017-1233-3
Mirian, A., Aljohani, Z., Grushka, D. in Florendo-Cumbermack, A. (2023). Diagnosis and management of patients with polyneuropathy. Canadian Medical Association Journal, 195(6), E227–E233. https://doi.org/10.1503/cmaj.220936
Sommer, C., Geber, C., Young, P., Forst, R., Birklein, F. in Schoser, B. (2018). Polyneuropathies. Deutsches Ärzteblatt International, 115(6), 83–90. https://doi.org/10.3238/arztebl.2018.083

Preberite več prispevkov:
Imate občutek, da se vam v grlu ves čas nabira gosta, lepljiva sluz, ki je z nobenim kašljem ne morete zares odstraniti? Vas zjutraj spremlja hripav ali globlji glas, ki se šele čez dopoldne nekoliko očisti? Morda gre za tihi refluks.
Krvavitev iz nosu je doživela že vsaj polovica Slovencev. Ker kri na belem robčku ali umivalniku lahko deluje skrb vzbujajoče, pogosto sproži paniko tako pri otrocih kot pri odraslih. Kljub temu je večina krvavitev iz nosu popolnoma nenevarnih in jih lahko v nekaj minutah ustavimo sami, pomembno pa je, da ne naredimo napake, ki se prenaša iz generacije v generacijo: vzvračanja glave močno nazaj.
Zjutraj se obrnete na bok da bi pogledali na uro, in v trenutku se zgodi nekaj, kar vas popolnoma prestraši. Celotna spalnica se začne silovito vrteti, kot bi bili na najhitrejšem vrtiljaku. 30 sekund kasneje pa se svet nenadoma umiri, kot da se ni zgodilo nič, dokler znova ne premaknete glave. Se prepoznate? Najverjetneje ne gre za možgansko kap, niti za nihanje krvnega pritiska, temveč za najpogostejšo obliko vrtoglavice.
Na palčki zagledate rumeno in pomislite: »Dobro, da sem si očistil ušesa.« Toda snov, ki ste jo odstranili, ni zgolj nepotrebna umazanija. Ušesno maslo je del naravne zaščite sluhovoda. Vatirana palčka se zdi nežen pripomoček za higieno, vendar lahko v sluhovodu naredi prav nasprotno od želenega: maslo potisne globlje, poškoduje kožo ali celo bobnič. Za vsakodnevno nego ušes praviloma potrebujemo manj, kot si predstavljamo. Zdravo uho, ki ne povzroča težav in ne ovira zdravniškega pregleda pravzaprav sploh ne potrebuje globinskega čiščenja, samo nežno ‘zunanje poliranje’. Čiščenje notranjosti zunanjega sluhovoda je potrebno samo v primeru neprijetnih simptomov kot je izguba sluha in kar je ključno, pod zdravniškim nadzorom.




