Poškodbe gležnja: spoznajte prave korake do okrevanja

Korak je osnovna enota gibanja, ki nas vodi skozi življenje. Vendar pa se lahko preprost korak spremeni v izziv, ko se gleženj poškoduje. Poškodbe gležnja so pogosta težava, ki vplivajo na ljudi vseh starosti in življenjskih slogov. Morda ste že sami doživeli nelagodje, bolečino ali pa vas zanima, kako se izogniti poškodbam v prihodnosti. V vsakem primeru je razumevanje in osvežitev znanja o poškodbah gležnja ključnega pomena, zato vas vabimo h branju.

Anatomija gležnja

Gleženj je kompleksna sklepna struktura, ki povezuje nogo s stopalom. Sestavljata ga dva sklepa, zgornji in spodnji skočni sklep. Zgornji skočni sklep je sestavljen iz treh kosti in sicer skočnice, golenice in mečnice. Njegova glavna funkcija je upogib stopala v smeri upogiba (v smeri hrbtišča stopala) in iztega (v smeri podplata). Medtem ko spodnji skočni sklep sestavljata dve kosti, skočnica in petnica, ki omogočata gibe inverzije (zvijanje stopala navznoter) in everzije (zvijanje stopala navzven) v stopalu. Vezi gležnja povezujejo kosti stopala s kostmi spodnjega dela noge, nudijo dodatno stabilnost gležnju in preprečujejo prekomerne gibe v sklepih. V gležnju so trije glavni sklopi vezi:

Medialne vezi: sestavljene so iz štiri vezi, ki izvirajo iz spodnjega dela golenice in se naraščajo na skočnico, petnico in čolnič. Gležnju nudijo dodatno oporo in preprečujejo predvsem prekomerne gibe v smeri everzije.
Lateralne/stranske vezi: sestavljene so iz treh vezi, ki izvirajo na spodnjem delu mečnice in se naraščajo na skočnico in petnico. Njihova glavna naloga je preprečitev prekomernih gibov v smeri inverzije.
Sindezmoza: sestavljajo jo štiri vezi, ki med seboj povezujejo golenico in mečnico. Sindezmoza gležnja preprečuje ločitev golenice in mečnice ter ohranja stabilnost gležnja.

Katere poškodbe gležnja poznamo?

Poškodbe gležnja delimo v dve osnovni kategoriji, zvine in zlome gležnja. Obe vrsti poškodb sta del gležnja, vendar se razlikujeta po svojem mehanizmu nastanka, resnosti in zdravljenju. V nadaljevanju vam bomo predstavili obe vrsti, njune simptome in ustrezno zdravljenje.

1. ZVIN GLEŽNJA

Zvin gležnja predstavlja najpogostejšo športno poškodbo in lahko povzroči prekinitev športnega udejstvovanja in zmanjšano kakovost življenja. Zvin gležnja predstavlja 50 % kostno-mišičnih poškodb. Dnevno se zgodi en zvin na 10 000 oseb. Medtem ko tudi do 70 % posameznikov doživi ponoven zvin gležnja. Ponavljajoči se zvini gležnja lahko vodijo v dolgoročne težave, kot so izguba števila ur treningov v športu, občutek nestabilnosti, zmanjšana funkcionalnost in zmogljivost ter posttravmatski artritis.

Kaj je zvin gležnja?

Izraz akutni zvin označuje prvi ali začetni zvin gležnja, ki je povezan z vnetnimi simptomi in je povzročil vsaj en dan prekinitve od želene telesne aktivnosti. Zvin gležnja se zgodi naključno in predvsem poškoduje mehka tkiva (vezi, tetive, mišice) okoli gležnja. Hiter in sunkovit nepravilen gib se pogosto zgodi med pristankom pri skoku ali med tekom. Med seboj, glede na mehanizem poškodbe, ločujemo tri vrste akutnega zvina gležnja:

Zvine glede na stopnjo poškodbe mehkih tkiv razvrščamo v tri stopnje. Pravilna določitev resnosti zvina je ključna za izbiro pravilnega zdravljenja in uspešnega izida rehabilitacije.

Velika pogostost in razširjenost zvina gležnja pa še dodatno povečuje možnost, da se poškodba razvije v kronično dolgotrajne posledice. Kronična nestabilnost gležnja je izraz, ki se uporablja za opis kontinuuma simptomov, ki trajajo najmanj eno leto po začetnem zvinu in vključujejo občutek nestabilnosti oz. uhajanja v sklepih gležnja. Zaradi pogostega razvoja dolgoročnih posledic je pomembno izvajati vadbo za zmanjševanje tveganja za ponovne zvine.

Kateri simptomi so značilni za akutni zvin gležnja?

Simptomi in znaki po zvinu gležnja so odvisni od resnosti poškodbe. Najpogosteje je prisotna bolečina, zlasti, ko želite obremenjevati poškodovano nogo. Ob bolečini je prisotna tudi občutljivost ob dotiku, oteklina in modrica. Zaradi bolečine in poškodbe mehkih tkiv pa je pogosto prisotna omejena gibljivost. Pojavi se lahko tudi občutek nestabilnosti in šibkost v gležnju.

Kateri so dejavniki tveganja za zvin gležnja?

Pri zvinu gležnja je ključno, da poškodbo poskušamo preprečiti vnaprej, za kar je potrebno prepoznati dejavnike tveganja, ki lahko dodatno pripomorejo h tveganju za nastanek poškodbe gležnja in jih poskušamo tudi odpraviti. Dejavnike tveganja delimo na notranje in zunanje:

Notranji dejavniki:

Omejen upogib v gležnju,
Zmanjšana stabilnost gležnja,
Visok ali prenizek indeks telesne teže,
Visok longitudinalni stopalni lok,
Zmanjšanja mišična jakost mišic okoli gležnja,
Ženski spol,
Predhodna poškodba gležnja.

Zunanji dejavniki:

Skupinski športi: košarka, odbojka, nogomet, rokomet.

Posameznikom, ki imajo prisotnega več kot le enega izmed zgoraj naštetih dejavnikov tveganja, je priporočljiv obisk fizioterapevta, kateri vam lahko z individualnim pristopom pomaga k zmanjšanju tveganja za zvin gležnja. Tudi v naši NYD kliniki vam omogočamo strokovno svetovanje in preventivno zdravljenje, usmerjeno na gibalno terapijo. Za vas imamo v pripravljenih nekaj preprostih predlogov, kako lahko z majhnimi koraki zmanjšamo tveganja:

Vedno se ogrejte preden pričnete s športno aktivnostjo.
V svojo redno telesno aktivnost vključite tudi vaje za ravnotežje in vadbo za krepitev mišičnih skupin spodnjih udov. Vadba za ravnotežje lahko vsebujejo preproste vaje, kot so stoja na eni nogi, hoja po prstih, stoja na mehki blazini.
Izberite ustrezno športno obutev, primerno vašemu tipu stopala. Osebe z nizkim stopalnim lokam bi morale nositi čevlje, ki zagotavljajo podporo vzdolžnem, kot tudi prečnemu stopalnemu loku. Zadnji del čevlja pa mora zagotavljati peti stabilnost. Medtem ko bi morale osebe z visokim stopalnim lokom izbrati čevlje z mehkejšim podlatom.
Uporabljajte športne čevlje, ki so namenjeni podlagi vaše športne dejavnosti.
Športne čevlje zamenjajte, ko se obrabi peta. Osebe, ki redno tečejo, bi morale obutev menjati vsakih 6 mesecev.
Izogibajte se teku po ne ravnih površinah.
Poslušajte svoje telo. Kadar med športom začutite bolečine, nemudoma obiščite zdravnika.

Kako izključiti sum na zlom?

Pomembno je, da se pri zdravniškem pregledu vedno preveri in izključi sum na zlom kosti gležnja. Zdravstveno osebje vedno preden potrdi zvin, izloči sum na zlom gležnja po Ottawa pravilih:

Nezmožnost opraviti 4 korake,
Bolečina ob dotiku v dolžini 6 cm na zadnjem delu golenice,
Bolečina ob dotiku v dolžini 6 cm na zadnjem delu mečnice,
Bolečina ob dotikanju čolniča,
Bolečina ob dotikanju baze 5-te stopalnice.

V primeru, da je eden od navedenih znakov pozitiven, zdravnik pošlje pacienta na dodatno rentgensko slikanje.

Kako poteka zdravljenje?

Klinična ocena gležnja se prične s podrobno in sistematično anamnezo. Razjasniti je potrebno mesto bolečine, prisotnost lokalne ali sistemske otekline, mehanizem poškodbe in morebitne parastezije. Na podlagi Ottawskih pravil se zdravnik odloči, ali je gleženj indiciran za rentgensko slikanje. Pri akutnih zvinih gležnja je glavni namen rentgenskih posnetkov izključitev zloma. Zlom je odkrit le pri 15 % rentgenskih slik, narejenih pri akutnem zvinu gležnja. Uporablja se tudi ultrazvok za prepoznavanje večjih poškodb vezi gležnja. Magnetna resonanca pa se v praksi uporablja le pri primerih, ki imajo vztrajne simptome in prisotno kronično nestabilnost gležnja. Glede na postavljeno diagnozo se na to določi vrsta in potek zdravljenja. Operativni posegi so pri nezapleten akutnem zvinu brez pridruženega zloma, rezervirani le za primere z vztrajnimi simptomi ali nestabilnostjo. Operativni posegi so redko potrebni.

Kdaj se lahko vrnemo nazaj k športnim aktivnostim?

Narava zgodovine poškodbe zvina gležnja je hiter upad bolečine prva 2 tedna, medtem ko se poškodovana vez celi od 6 do 12 tednov. Pogosto se tako pacienti z navidezno zaceljenim gležnjem prezgodaj vrnejo h športnim aktivnostmi, kar lahko vodi v dodatne poškodbe. Zato je zaželeno, da je vrnitev nadzorovana s strani strokovnjakov. Vrnitev je običajno priporočena, ko je povrnjena popolna gibljivost gležnja, brez bolečin in 80 % mišične jakosti spodnjega uda, v primerjavi z ne poškodovano nogo. Aktivnosti naj bodo stopnjevane progresivno. Dodatno pozornost pa je potrebno nameniti ob pojavu otekline, takrat je potrebno z aktivnostjo prenehati.

Kako ukrepati ob zvinu gležnja?

V akutni fazi, v prvih 48 urah zvina gležnja, je RICE terapija primeren ukrep za kratkoročno simptomatsko obvladovanje bolečine ter omejitev otekline.

(R) Počitek

Z vadbo je potrebno prenehati takoj, ko se poškodba pojavi, saj se v nasprotnem primeru lahko stanje poškodbe še poslabša. Kdaj lahko zopet pričnemo z vadbo, je odvisno od obsega poškodbe in vrste poškodovanega tkiva (mišica, kita, vez, kost). Vadba po vrnitvi mora biti manj intenzivna in kratkotrajna, ravnati se moramo po občutku oziroma bolečini v poškodovanem delu. Poškodovani del lahko previdno obremenjujemo, dokler ne začutimo bolečine

(I) Hlajenje

Poškodovano področje začnemo takoj po poškodbi ohlajati. To lahko počnemo z raznimi mrzlimi oblogami (npr. kriopak, mrzli obkladki), masažo z ledom ali z namakanjem poškodovanega dela v ledeni kopeli (led in voda). Učinki ohlajanja dela telesa so številni, najpomembnejši v okviru terapije RICE pa so zmanjšanje vnetja in nastanka otekline ter ublažitev bolečine.

(C) Kompresija

Povijanje poškodovanega dela z elastičnim povojem preprečuje dodatno nabiranje tekočin oziroma zatekanje tkiva. Poškodovani del mora biti povit čvrsto, vendar ne pretesno, da ne pride do zastajanja krvi. Najbolje je, če povijemo takoj po nastanku poškodbe.

(E) Elevacija

Dvig poškodovanega dela nad nivo srca pomaga pri vračanju krvi in limfe proti srcu in s tem odplavljanju presnovnih produktov iz poškodovanega dela. Posledica je zmanjšanje otekline in neprijetnih občutkov oziroma bolečine.

Kako lahko preprečimo zvin gležnja?

Z redno vadbo na področju ravnotežja in propriocepcije lahko izboljšamo občutek za položaj gležnja, reakcijski čas mišic in stabilnost gležnja.

2. ZLOM GLEŽNJA

Na prvem mestu pogostosti je zvin gležnja, nato sledijo zlomi gležnja. Zlomi gležnja so pogoste poškodbe, ki lahko nastanejo zaradi zvina pri starejših ali zaradi poškodbe (z veliko silo) pri mladih. Cilj zdravljenja zlomov je ponovno vzpostaviti stabilnost in funkcionalnost sklepa, z namenom zmanjšanja tveganja za posttravmatski artritis gležnja.

Kaj pripelje do zloma gležnja?

Zlome gležnja lahko povzročijo različne vrste travm, predvsem visoko energijske, kot so zvijanje, poškodbe zaradi zdrsa, padec, spotikanje, športne dejavnosti, ki povzročajo zasuk gležnja, padca z višine ali udarca. Stopnja zdrobljenosti kosti in poškodbe mehkih tkiv je neposredno povezana z energijo poškodbe.

Kako prepoznamo zlom gležnja?

Osebe z zlomom gležnja imajo običajno takojšnjo bolečino v predelu gležnju, ki se poveča z aktivnostjo. Pridružena je po navadi tudi oteklina, modrica, vidna deformacija sklepa in nezmožnost prenašanja teže na poškodovano nogo. Podobne simptome in znake imajo lahko tudi hudi zvini gležnja. Zato sta podrobna anamneza in pregled ključna pri razlikovanju poškodb med seboj.

Kateri so najpogostejši zlomi gležnja?

Najpogostejša vrsta zlomov gležnja so izolirani eno-stranski (t. i. unimaleolarni) zlomi, ki predstavljajo 70 % vseh zlomov gležnja. Približno 20 % predstavljajo oboje stranski (t. i. bimaleolarni) zlomi, medtem ko troje stranski (t. i. trimaleolarni) zlomi pa predstavljajo 7 % vseh zlomov gležnja. Pogostost odprtih zlomov gležnja je približno 2 %.

Kako poteka zdravljenje zlomov gležnja?

Cilj zdravljenja zlomov gležnja je obnoviti in stabilizirati gleženjski sklep, kar je mogoče doseči z konzervativnimi pristopi pri stabilnih zlomih gležnja (enostavnih zlomih brez odlomkov) in kirurško fiksacijo z osteosintetskimi materiali (plošče, vijaki, Kirschnerjeve žice, intramedularni žeblji) pri nestabilnih in več segmentnimi zlomi gležnja. Pri pacientih s stabilnimi zlomi, pri katerih ni potrebno operativno zdravljenje, je prognoza dobra. Postopno se osebe običajno vrnejo v prvotno stanje po 6 do 8 tednih po poškodbi. Medtem ko pri pacientih, pri katerih je bila opravljena kirurška fiksacija, lahko že v 6 do 8 tednih začnejo obremenjevati poškodovano nogo s polno težo, vendar lahko do popolnih funkcionalnih rezultatov traja več časa.

Kakšni zapleti se lahko pojavijo pri zlomu gležnja?

Do zapletov po zlomu gležnja lahko pride tako pri konzervativnem zdravljenju, kot tudi pri operativnem zdravljenju.

Zapleti pri konzervativnem zdravljenju:

Togost oz. otrdelost gležnja
Pljučna embolija
Redislokacija gležnja
Razjeda na koži zaradi pritiska mavca
Slabo zaceljen zlom (t.i. malunion)
Kronična nestabilnost gležnja
Artritične spremembe gležnja

Zapleti pri operativnem zdravljenju:

Infekcija
Boleča brazgotina
Okvara kovinske konstrukcije (npr. zlomljena ploščica)
Slabo zaceljen zlom (t.i. malunion)
Poškodba živcev
Charcotova artropatija

Kakšno zdravljenje je primerno za poškodbe gležnja?

Zdravljenje poškodb gležnja je odvisno od vrste in resnosti poškodbe, vedno pa stremi h zmanjšanju bolečine ter otekline in izboljšanju gibljivosti ter stabilnosti. Optimalni konzervativni pristop naj bi bil sestavljen iz naslednjih terapij:

Gibalna terapija: po akutnem zvinu gležnja zmanjšuje tveganje za ponovno poškodbo in razvoj kronične funkcionalne nestabilnosti gležnja ter omogoča hitrejše okrevanje in boljši izid zdravljenja. Vadba je predvsem usmerjena h krepitvi mišičnih skupin in k izboljšanju ravnotežja, z namenom izboljšanja funkcionalnosti gležnja.
Manualna terapija: dodatek manualne terapije (npr. sklepna mobilizacija) k rehabilitacijskemu programu lahko pripomore k dodatnemu zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti in funkcionalnemu okrevanju.
Terapija z laserjem: v akutni fazi pripomore predvsem k lajšanju bolečine in zmanjšanju otekline. Laserska terapija lahko zmanjša občutek bolečine tako, da vpliva na receptorje za bolečino in zmanjša njihovo občutljivost na bolečino. Medtem ko je zmanjšanje otekline ključno za obnovitev gibljivosti gležnja. V nadaljnjih fazah okrevanja laser nato pripomore tudi h pospešitvi celjenja in obnovi poškodovanih tkiv, saj spodbuja pretok krvi v poškodovano območje.
Tecar terapija: se lahko uporablja v kombinaciji z laserjem, saj imata podobne učinke. Tudi tecar terapija vpliva na povečanje krvnega pretoka, zmanjšanja vnetja in lajšanja bolečine.

Zdravljenje, glede na potek celjenja poškodovanega tkiva, poteka v 4 fazah:

Zaključek

Poškodbe gležnja so pogosto poročan vzrok bolečine, ki zahtevajo temeljito oceno in na dokazih temeljite ukrepe zdravljenja za pospešeno in popolno okrevanje. Zlomi in zvini gležnja so zapletene ortopedske poškodbe, povezane z invalidnostjo in sekundarnimi zapleti, kot je artritis. Zato je ključno, da se resnosti zaveste in pravočasno poiščete ustrezno zdravljenje. Individualno strokovno svetovanje in zdravljenje vam omogočamo tudi v naši NYD kliniki.

Preberite več prispevkov:

Tekaško koleno ali Iliotibialni sindrom

Med atleti na stezi je sindrom iliotibialnega trakta ena najpogostejših poškodb zaradi prekomerne uporabe le-tega. Od tod se je pojavil tudi zelo znan sinonim za tovrstno diagnozo: “tekaško koleno” (angl. “runner’s knee”), a to ne pomeni, da je njegova pojavnost samo pri tekačih, vendar jo lahko dostikrat zasledimo tudi pri