Razbijamo mite o raku materničnega vratu

Kazalo
Beseda rak že ob sami izgovorjavi sproži hipen občutek strahu, nelagodja in nemoči, saj ima v sodobni družbi verjetno najmočnejšo negativno konotacijo med vsemi boleznimi. Ste se kdaj vprašali zakaj je temu tako?
Čeprav so številna močna zgodovinska imena v medicini rakava obolenja skozi tisočletja označevala kot sinonim za neozdravljivo usodo, jih sodobna medicina danes uspešno spreminja v obvladljivo, pogosto povsem ozdravljivo bolezen. Zahvaljujoč zgodnjemu odkrivanju in naprednim terapijam se je petletna stopnja preživetja za vse vrste raka skupaj v zadnjih desetletjih povzpela na več kot 65 do 70 %. Ta spodbudna statistika dokazuje, da starodavni strah pred kleščami nevidnega sovražnika končno stopa v senco znanstvenega napredka in upanja.
Strah, ki ga je za vedno začrtal oče medicine
Ker medicina dolgo ni poznala ne vzrokov ne učinkovitih metod zdravljenja, je diagnoza raka v preteklosti dejansko pomenila gotovo smrtno obsodbo. Ta globoko ukoreninjeni strah pa se je začel oblikovati že pred tisočletji, ko se je rak prvič v zgodovini opisal kot samostojna bolezen. Najstarejši zapisi o rakavih tumorjih izvirajo iz staroegipčanskega papirusa okoli leta 1600 pred našim štetjem. Ta starodavni medicinski dokument opisuje primere tumorjev na dojkah in ob njih hladno ugotavlja: »Zdravila zoper to ni.«
Splošno uveljavljeno ime in zloveščo prispodobo pa je bolezni stoletja kasneje nadel starogrški zdravnik Hipokrat, ki velja za očeta medicine. Pri opazovanju trdih, napredujočih tumorjev je opazil, da so nabrekle krvne žile, ki so se širile iz osrednje tvorbe v okoliško tkivo, močno spominjale na krake in klešče morskega raka. Zato je za opis teh bolezenskih stanj uporabil grški besedi karkinos in karkinoma. Podoba telesa, ki ga neustavljivo grabi nevidno bitje s svojimi kleščami, se je preko kasnejših rimskih prevodov v besedo cancer trajno zasidrala v človeško podzavest, s čimer je beseda rak že v svojem samem rojstvu dobila vlogo simbola za najbolj uničujočega in neusmiljenega sovražnika človeškega telesa.
MIT 1: Diagnoza raka je smrtna obsodba.
Pregledali smo vse najnovejše raziskave, ki poročajo o 5-letni stopnji relativnega preživetja za različne rake. Ta podatek nam pove, kolikšen odstotek ljudi z določeno vrsto in stadijem raka je živih 5 let po diagnozi, v primerjavi z ljudmi v splošni populaciji enake starosti in spola, ki niso zboleli za rakom. Podatki so spodbujajoči.
Rak materničnega vratu: Če je odkrit pravočasno, v zgodnjem stadiju, ko je omejen le na maternični vrat, je 5-letno preživetje kar 91-odstotno. Skupna stopnja preživetja za vse stadije te bolezni pa se v povprečju giblje okoli 67 %, kar potrjujejo tudi obsežne longitudinalne študije.
Kožni melanom: Velja za enega najbolje ozdravljivih rakov, če je odkrit v zgodnji fazi; njegova splošna 5-letna stopnja preživetja znaša visokih 94,1 %.
Rak maternice (endometrija): Pri najpogostejšem, prvem stadiju bolezni (ko je tumor omejen na maternico), stopnja 5-letnega preživetja dosega izjemnih 95 %.
Ne-Hodgkinov limfom: Sodobne imunske in tarčne terapije so drastično izboljšale prognozo, saj 5-letno preživetje danes v povprečju znaša 74,3 %.
Rak pljuč: Čeprav zaradi poznega odkrivanja tradicionalno ostaja med nevarnejšimi, se je z uvajanjem tarčnih zdravil splošna stopnja preživetja povzpela na 26,7 %, pri zgodaj odkritih lokaliziranih oblikah pa je ta odstotek znatno višji.
Te številke jasno razbijajo starodavni mit in dokazujejo, da sodobna medicina z zgodnjim odkrivanjem in naprednim zdravljenjem uspešno odmika diagnozo raka od njene nekdanje črnoglede preteklosti.

MIT 2: Rak materničnega vratu je deden.
Za razliko od nekaterih drugih ginekoloških rakov (npr. raka jajčnikov), rak materničnega vratu ni dedna bolezen. V več kot 95 do 99 % primerov je njegov izključni povzročitelj dolgotrajna, vztrajna okužba z visokotveganimi tipi virusa HPV.
Humani papilomavirus ali na kratko HPV je skupina več kot 200 sorodnih virusov, med katerimi so nekateri nizkorizični, to pomeni, da povzročajo nenevarne spremembe kot so na primer genitalne bradavice, drugi pa so visokorizični, ki lahko povzročijo raka. Visokotvegani tipi HPV se prenašajo z neposrednim stikom koža na kožo ali sluznica na sluznico med spolno aktivnostjo. To vključuje vaginalni, analni in oralni spolni odnos ter intimno dotikanje genitalnih predelov, pri čemer prenos olajšajo mikroskopske poškodbe tkiva. Virus se ne prenaša preko krvi ali telesnih tekočin (kot sta sperma ali slina), temveč izključno s površinskim dotikom okuženega epitelija.
Največje tveganje za okužbo z virusom imajo osebe, ki pogosto menjavajo spolne partnerje, zlasti če imajo sočasno prisotno ginekološko okužbo ali oslabljen imunski sistem.
MIT 3: Okužba s HPV pomeni, da boste zagotovo dobili raka.
Raziskave dokazujejo, da je človeško telo izjemno uspešno pri obvladovanju tega virusa. Približno 80 do 90 % vseh okužb s HPV je prehodnih, saj jih imunski sistem samostojno in popolnoma odstrani v roku 12 do 24 mesecev po prvi zaznavi, ne da bi povzročile kakršne koli celične spremembe ali dolgoročne zdravstvene posledice. Pomembno je poudariti, da imunski sistem lahko povsem samostojno predela in uniči tudi visokorizične (onkogene) tipe virusa, kot sta najpogostejša HPV 16 in 18. Le pri manjšem deležu žensk (približno 10 do 20 %) okužba z visokotveganimi tipi vztraja več let, kar je šele osnovni predpogoj za morebiten razvoj predrakavih sprememb (CIN). Vendar pa tudi dolgotrajna oziroma vztrajna okužba z visokorizičnimi tipi ne pomeni nujno neizogibnega razvoja bolezni; klinične študije namreč kažejo, da se večina teh trajnih okužb sčasoma še vedno spontano umiri ali pa ostane v spečem stanju, ne da bi kadarkoli napredovala v predrakave ali rakave celične spremembe.
Razvoj raka materničnega vratu je izjemno počasen proces, ki v povprečju traja od 10 do 20 let. Na eni strani zato, ker se celice na tej poti lahko kadarkoli same popravijo, predvsem pa zato, ker znamo z rednimi brisi in kolposkopijo te spremembe pravočasno odkriti in varno odstraniti. Prehod iz stopnje CIN v raka danes uspešno preprečimo v skoraj 100 % primerov.
MIT 4: Okužba s HPV je znak nezvestobe.
Raziskave rušijo paradigmo, da je novo odkrit pozitiven izvid HPV vedno posledica nedavne prevare. HPV lahko namreč po začetni okužbi preide v t.i. speče stanje, kjer ostane skrit v bazalnih celicah kože ali sluznice vrsto let ali celo desetletij, celo pod pragom zaznavnosti rutinskih testov DNK. Zaradi nihanja imunskega sistema, stresa, vnetij ali hormonskih sprememb se lahko ta speči virus ponovno aktivira. Podatki kažejo, da je med ženskami v dolgotrajnih monogamnih zvezah (ali celo med obdobji spolne abstinence) kar 43 % do 85 % novih pozitivnih izvidov HPV posledica reaktivacije stare okužbe iz preteklosti, in ne novega prenosa. Pozitiven izvid zato z znanstvenega vidika nikakor ni nujno dokaz partnerjeve nezvestobe.
MIT 5: Ker sem cepljena proti HPV, mi ni treba več hoditi na brise (PAP teste).
Cepljenje je izjemno učinkovito in ščiti pred najpogostejšimi visokotveganimi tipi (predvsem HPV 16 in 18, ki povzročata večino rakov). Vendar pa cepivo ne pokriva vseh obstoječih visokotveganih različic virusa. Tudi cepljene ženske morajo zato še naprej redno opravljati presejalne brise materničnega vratu po veljavnih smernicah. Raziskave prav tako potrjujejo, da je cepljenje najbolj učinkovito, če se opravi pred prvim spolnim odnosom, saj takrat telo razvije najmočnejši imunski odziv, posameznik pa še ni bil izpostavljen nobenemu sevu virusa. Kljub temu pa klinične študije jasno dokazujejo, da se je smiselno cepiti tudi kasneje v življenju, saj večina spolno aktivnih ljudi ni bila izpostavljena vsem devetim genotipom, ki jih sodobno cepivo pokriva. Cepljenje v kasnejšem obdobju tako še vedno nudi zanesljivo zaščito pred preostalimi visokotveganimi tipi, zmanjšuje tveganje za ponovne (ponavljajoče se) okužbe ter dokazano znižuje verjetnost za ponovitev bolezni pri ženskah, ki so že imele kirurško zdravljene predrakave spremembe.

Viri
Ostör AG. Natural history of cervical intraepithelial neoplasia: a critical review. Int J Gynecol Pathol. 1993 Apr;12(2):186-192. doi: 10.1097/00004347-199304000-00018. PMID: 8437993.
Gravitt PE, Winer RL. Natural history of HPV infection across the lifespan: role of viral latency and reactivation. Future Microbiol. 2012 Oct;7(10):1159-1171. doi: 10.2217/fmb.12.98. PMID: 23075447; PMCID: PMC3543632.
Castellsagué X, Muñoz N, Pitisuttithum P, Dyer I, Forbi J, Dragovic V, Cortes J, Leodolter S, Soubeyrand B, Kulkarni AS, Luxembourg A, Haupt RM. End-of-study safety, immunogenicity, and efficacy of quadrivalent HPV vaccine in older women. J Infect Dis. 2011 Jul 15;204(2):216-226. doi: 10.1093/infdis/jir219. PMID: 21689257.
Siegel RL, Miller KD, Wagle NS, Jemal A. Cancer statistics, 2026. CA Cancer J Clin. 2026 Jan;76(1):11-41. doi: 10.3322/caac.21810. PMID: 38230553.

Preberite več prispevkov:
Imate občutek, da se vam v grlu ves čas nabira gosta, lepljiva sluz, ki je z nobenim kašljem ne morete zares odstraniti? Vas zjutraj spremlja hripav ali globlji glas, ki se šele čez dopoldne nekoliko očisti? Morda gre za tihi refluks.
Krvavitev iz nosu je doživela že vsaj polovica Slovencev. Ker kri na belem robčku ali umivalniku lahko deluje skrb vzbujajoče, pogosto sproži paniko tako pri otrocih kot pri odraslih. Kljub temu je večina krvavitev iz nosu popolnoma nenevarnih in jih lahko v nekaj minutah ustavimo sami, pomembno pa je, da ne naredimo napake, ki se prenaša iz generacije v generacijo: vzvračanja glave močno nazaj.
Zjutraj se obrnete na bok da bi pogledali na uro, in v trenutku se zgodi nekaj, kar vas popolnoma prestraši. Celotna spalnica se začne silovito vrteti, kot bi bili na najhitrejšem vrtiljaku. 30 sekund kasneje pa se svet nenadoma umiri, kot da se ni zgodilo nič, dokler znova ne premaknete glave. Se prepoznate? Najverjetneje ne gre za možgansko kap, niti za nihanje krvnega pritiska, temveč za najpogostejšo obliko vrtoglavice.
Na palčki zagledate rumeno in pomislite: »Dobro, da sem si očistil ušesa.« Toda snov, ki ste jo odstranili, ni zgolj nepotrebna umazanija. Ušesno maslo je del naravne zaščite sluhovoda. Vatirana palčka se zdi nežen pripomoček za higieno, vendar lahko v sluhovodu naredi prav nasprotno od želenega: maslo potisne globlje, poškoduje kožo ali celo bobnič. Za vsakodnevno nego ušes praviloma potrebujemo manj, kot si predstavljamo. Zdravo uho, ki ne povzroča težav in ne ovira zdravniškega pregleda pravzaprav sploh ne potrebuje globinskega čiščenja, samo nežno ‘zunanje poliranje’. Čiščenje notranjosti zunanjega sluhovoda je potrebno samo v primeru neprijetnih simptomov kot je izguba sluha in kar je ključno, pod zdravniškim nadzorom.




