utesnitveni sindrom rame

Skrita bolečina rame: utesnitveni sindrom rame

Subakromialni utesnitveni sindrom je najpogostejše obolenje rame, saj predstavlja od 44 do 65 % vseh vzrokov za bolečino v rami. Glavna posledica sindroma je izguba funkcionalnosti in invalidnost rame. Rehabilitacija je odvisna od stanja patologije in vključuje konservativno, farmakološko ali operativno zdravljenje. Konservativno zdravljenje, katero je od 70 do 90 % primerov uspešno, omogočamo tudi v naši NYD kliniki.

Kaj je subakromialni prostor?

Subakromialni prostor se nahaja v rami in je opredeljen s glavo nadlahtnice, akromionom, korakoakromialnim ligamentom in akromioklavikularnim sklepom. Višina prostora med akromionom in glavo nadlahtnice je od 1 do 1,5 centimetra. Tkiva, ki se nahajajo v njem so tetiva mišice nadgrebenčnice (latinsko m. supraspinatus), subakromialna burza (t. i. »sluzna vrečka), tetiva dolge nadlaktne glave mišice (m. biceps brachii) in sklepna ovojnica ramenskega sklepa. Katera koli izmed nepravilnosti omenjenih struktur lahko vpliva na razvoj utesnitvenega sindroma.

Kaj povzroča utesnitveni sindrom rame?

Utesnitveni sindrom rame pomeni draženje subakromialnega tkiva zaradi zoženja prostora. Različni mehanizmi v rami lahko posamično ali v kombinaciji povzročijo subakromialno utesnitev. Glede na lokacijo struktur, ločimo zunanje in notranje mehanizme.

Zunanji mehanizmi:

  1. Primarna zunanja utesnitev: je povezana s strukturnimi spremembami, bodisi prirojenimi ali pridobljenimi, zaradi katerih je subakromialni prostor manjši (struktura kosti, kostni trni, nepravilen položaj kosti po zlomu, povečan volumen tkiv)

  2. Sekundarna zunanja utesnitev: je povezana z abnormalnim gibanjem lopatice in ramenskega sklepa, kar vodi disfunkcionalen gib, saj glava nadlahtnice ni pravilno centrirana v sklepno špranjo ter posledično gib ne poteka gladko. Vzrok je lahko šibkost mišic rotatorne manšete ali ohlapnost vezi ramenskega sklepa.

Notranji mehanizem: je povezan z degeneracijo ali vnetjem tetiv, ki posledično zmanjšujejo subakromialni prostor. Degeneracija je posledica preobremenitve ramenskega sklepa, najpogosteje posledica ponavljajočih športov, kot so športi z loparji, meti ali odbojka. Medtem ko večina primerov utesnitve naj bi bila povezana z vnetjem tetiv ali subakromialne burze (t. i. »sluzna vrečka«). Vnetje dodatno zmanjšuje prostor in povečuje kompresijo tkiv ob kosti.

Kateri so dejavniki tveganja za utesnitveni sindrom rame?

  1. Oblika akromiona: ločimo tri prirojene oblike akromiona: raven, okrogel in kljukasti. Kljukasti tip akromiona je povezan z največjo pojavnostjo raztrganin mišic rotatorne manšete, saj je povezan s povečanim pritiskom v subakromialnem prostoru.

  2. Prsna kifoza (kifoza t. i. povečana ukrivljenost hrbtenice): je povezana z manjšim obsegom gibanja lopatice in s sključeno držo, kar dodatno povzroča zmanjšan subakromialni prostor.

  3. Povečana vratna kifoza: povečan upogib v vratni hrbtenici je povezan z manjšim nagibom lopatic, kar posledično prav tako povečuje pritisk na strukture.

  4. Šibkost mišic rotatorne manšete: šibkost mišic onemogoča pravilno gibanje ramenskega sklepa in lopatic, kar onemogoča pravilno centrirano glavo nadlahtnice med gibanjem rame in povečan pritisk na strukture.

  5. Vpliv položaja med spanjem: spanje na boku prizadete rame dodatno prispeva k utesnitvi in kompresiji struktur.

  6. Sistemske bolezni, kot sta sladkorna bolezen in revmatoidni artritis.

  7. Ponavljajoči se gibi nad glavo.

Koliko stopenj ima utesnitveni sindrom rame?

Charles Neer je bil prvi, ki je utesnitveni sindrom izpostavil in razdelil glede na resnost stanja na štiri stopnje oz. tipe.

Utesnitveni sindrom rame

Kateri simptomi so značilni za utesnitveni sindrom rame?

Za sindrom je značilna bolečina, ki se razvije postopno (približno v obdobju 3 mesecev) in je locirana v sprednjem delu ramena. Poslabša se z odmikom rame od telesa. Med odmikom se dodatno izvede pritisk na tetive mišic rotatorne manšete in posledično se poslabša tudi simptomatika. Običajno je bolečina najhujša med 60 in 120 stopinj odmika rame, saj je v tem kotu pritisk na strukture največji. Pacienti se pritožujejo predvsem zaradi bolečine ponoči, ki se stopnjuje pri spanju na boku prizadete rame ali z roko nad glavo. Boleče postanejo tudi vsakodnevne aktivnosti, kot je seganje v omaro ali česanje las. Pojavita se lahko tudi pridružena šibkost in togost. Prisotna je omejitev gibanja, obseg giba se progresivno zmanjšuje. Obseg giba je v zunanji rotaciji povečan, v notranji pa zmanjšan.

Kako si lahko ob pojavu utesnitvenega sindroma pomagamo sami?

Potrebno se je predvsem v prvih fazah pojavitve bolečine izogibati gibom roke nad glavo in dejavnostim, ki bolečino povzročajo. Vendar je pri tem potrebno paziti, da se prizadete rame ne zanemarja in preneha uporabljati, saj to lahko vodi v dodatni upad mišične mase mišic ramenskega obroča in togost sklepa. Spanje je priporočeno na neprizadeti rami. Potrebno se je izogibati tudi gibom, ki vključujejo dvigovanje težkih bremen, potiskanje in vlečenje. Po potrebi se bolečina lahko lajša z grelno blazino ali toplim tušem (do 15 minut), saj toplota umirja bolečino. V športne aktivnosti naj se posamezniki vračajo le takrat, ko je obseg giba v ramenskem obroču ne boleč in je mišična jakost prizadete roke primerljiva z ne prizadeto. Tudi ko se posamezniki vrnejo nazaj v šport in k opravljanju vsakodnevnih aktivnosti naj še vedno izvajajo vaje za gibljivost in krepitev, saj se bodo tako izognili nepotrebnemu ponavljanju poškodbe.

Kako lahko preprečimo nastanek utesnitvenega sindroma rame?

Utesnitveni sindrom rame lahko preprečimo z ohranjanjem ustrezne mišične jakosti mišic rotatorne manšete. Zdrava rama je odvisna od ustreznega ravnovesja mišične jakosti v ramenskem obroču. Kadar je jakost neuravnotežena se sčasoma zaradi nepravilnega gibanja sklepa lahko poveča tveganje za razvoj patologij v rami. Potrebno je tudi vzdrževanje ustrezne gibljivosti rame, lopatice in vratu. Za ohranjanje zdravega in pravilnega delovanja rame je le ta odvisna tudi od gibljivosti sosednjih sklepov. Zato je pomembno tudi ohranjanje pravilne drže med vsakodnevnimi aktivnostmi in uporaba pravilne tehnike pri dvigovanju ter metalnih športih. Slabe navade pri drži, kot so sključena drža ali drža z glavo naprej, povečujejo možnost nastanka utesnitve v subkakromialnem prostoru.

Utesnitveni sindrom rame

Kako poteka diagnosticiranje in zdravljenje?

V klinični praksi se za temeljito oceno bolečine v rami uporabljajo standardni rentgenski posnetki in magnetna resonanca. Slikovna diagnostika običajno pokaže značilne spremembe v mišicah rotatorne manšeti, kostne trne, zadebelitev vezivnih struktur ali zmanjšan subakromialni prostor. Slikovno diagnostiko se dodatno potrdi z anamnezo in kliničnimi testi, specifičnimi za odkrivanje utesnitvenega sindroma. Na voljo je več načinov zdravljenja utesnitvenega sindroma rame, kot so fizikalna terapija, farmakološka terapija in operativno zdravljenje. Študije, opravljene v zadnjem desetletju so pokazale, da je kombinacija različnih zdravljenj najbolj uspešna pri tretiranju obsega gibljivosti, mišične jakosti, funkcionalnih omejitvah, bolečini in vrnitvi na delo, povezanih z utesnitvijo rame. Od fizikalne terapije se najpogosteje za obvladovanje bolečine ter spodbujanja regeneracije tkiv uporabljajo udarni valovi in laser, katera imamo na voljo tudi v naši NYD kliniki. 

 

Glede izboljšanja funkcionalnosti rame je gibalna terapija najbolj učinkovita, priporočena je tudi v kombinaciji z manualno terapijo in kineziološkimi trakovi. Progresivna vadba za krepitev se osredotoča na krepitev mišic ramenskega obroča z namenom stabilizacije ramenskega sklepa in zmanjšanja pritiska na subakromialni prostor. Medtem ko z manualnimi tehnikami fizioterapevt poskuša doseči sprostitev prekomerno napetih mišic in izboljšati gibljivost sklepa. Pri večini pacientov, od 70 do 90 %, je ne operativno oz. konservativno zdravljenje uspešno. Raziskave so pokazale, da je rezultat, dosežen z fizioterapijo primerljiv s tistim, ki ga dosežemo z operacijo. Zato se operativno zdravljenje pri utesnitvenim sindromu vedno bolj opušča.

Zaključek

Subakromialni utesnitveni sindrom rame je najpogostejši vzrok za bolečino v rami, ki je posledica večih dejavnikov v subakromialnem prostoru. Celovita ocena vseh anatomskih in biomehanskih dejavnikov pri pacientih z utesnitvijo v rami vodi do največje možnosti za uspešen izid zdravljenja. Glede svetovanja, diagnoze in rehabilitacije se lahko obrnete tudi na fizioterapevte v naši NYD kliniki.

Preberite več prispevkov:

Osteoporoza je bolezensko stanje, pri katerem pride do nizke mineralne gostote kosti. Nizko mineralno gostoto kosti povzroči spremenjena kostna mikrostruktura, zaradi česar so bolniki nagnjeni k zlomom kosti že ob blagih udarcih in padcih s stojne višine. Več kot 70 % starejših od 80 let zboli za osteoporozo.

Laminektomija je eden najpogostejših operativnih postopkov za sprostitev hrbteničnega kanala, ko pride do njegovega zoženja. Do zoženja lahko pride bodisi zaradi degenerativne stenoze, zloma, spinalnih tumorjev, abscesa ali deformacije.

Gube so sestavni del fiziološkega staranja človeškega telesa. Vse kar pospešuje staranje kože, pospešuje nastanek gub. Izogib prepogostemu sončenju, kajenju in drugim dejavnikom tveganja staranja, lahko vodi v gladko in sijočo kožo brez gub. Obstaja tudi kar nekaj različnih pristopov za glajenje gub. Sem spadajo polnila, tehnike obnavljanja kože in kirurški lifting.

Hernija diska se lahko pojavi v katerem koli delu hrbtenice, največkrat pa se pojavi v spodnjem ledvenem delu hrbta. Glavni simptom hernije diska je bolečina. Ta bolečina je ostra in pekoča. Če hernija diska povzroči utesnitev živčne korenine, bo bolečina sevala po poteku živca.