Vrnitev v šport po poškodbi ali bolezni: kdaj je telo res pripravljeno?
Kazalo
»Kdaj lahko spet treniram?« je eno najpogostejših vprašanj, ki ga športniki zastavijo zdravniku po poškodbi ali bolezni. Odgovor ni preprost. Prehitra vrnitev pomeni veliko tveganje za ponovno poškodbo, prepozna pa lahko vodi v izgubo kondicije, motivacije in pri nekaterih celo v depresijo.
Počutim se pripravljeno
Instinkt je zagotovo pomemben spremljevalec našega življenja in pogosto se izkaže, da ga je bilo vredno poslušati. Vendar pa so raziskave pokazale, da subjektivni občutek pripravljenosti športnika ni zanesljiv pokazatelj, da so športniki tudi zares pripravljeni za vrnitev na predhodno raven športanja.
Športniki se po poškodbi vrnejo k:
- Udeležbi, to pomeni da športnik lahko še vedno trenira, vendar pod prilagojenimi pogoji ALI;
- Športu, to pomeni, da športnik tekmuje na predhodni ravni ALI;
- Zmogljivosti, to pomeni, da športnik dosega ali presega prejšnje rezultate.
Kdaj je športnik zares pripravljen na ponovno športanje?
Vprašanje vrnitve v šport nima enostavnega odgovora, saj je odgovor pri vsakem športniku, bodisi rekreativnem ali profesionalnem, drugačen. Ni ključen zgolj čas, ki je pretekel od poškodbe ali celo poškodba sama, temveč celostna pripravljenost športnikovega telesa in uma. Sodobna športna medicina poudarja uporabo objektivnih kriterijev, ki povečajo verjetnost za športnikovo varno vrnitev v šport.
Med najpomembnejšimi kazalniki pripravljenosti so:
- Simetrija moči: razlika med poškodovano in zdravo stranjo mora biti manjša od približno 10 %, saj večja asimetrija dokazano povečuje tveganje za ponovno poškodbo.
- Funkcionalni testi: različni testi, kot so enonožni poskoki (»hop testi«), sprinti in spremembe smeri, objektivno ocenijo stabilnost, moč in nadzor gibanja.
- Psihološka pripravljenost: pomemben, a pogosto spregledan dejavnik. Meri se lahko z vprašalniki, kot je ACL-RSI (Anterior Cruciate Ligament – Return to Sport Index), ki ocenjuje samozavest in strah pred ponovno poškodbo.
- Kardiovaskularna kondicija: po daljši odsotnosti mora športnik ponovno vzpostaviti ustrezno vzdržljivost, sicer se tveganje za utrujenost in napake poveča.
- Tehnična izvedba gibov: vsi športno-specifični gibi morajo biti izvedeni pravilno, brez kompenzacijskih vzorcev, ki lahko obremenijo druge dele telesa.
Ko telo okreva, um še dohiteva
Raziskava v Sports Medicine (Forsdyke et al., 2016) je pokazala, da je strah pred ponovno poškodbo eden glavnih razlogov za neuspešno vrnitev v šport. To dokazuje, da je psihološka pripravljenost enako pomembna kot telesna. Če je športnik torej še vedno pretirano pazljiv med vadbo, če se izogiba določenim gibom, če občuti tesnobo pred treningom ali tekmo, lahko nakazuje na pomanjkanje samozaupanja v poškodovani del telesa in potrebo po dodatnem času za okrevanje.
Okvirna časovna vrnitev v šport po specifičnih poškodbah
Tukaj so okvirni časovni okvirji za vrnitev športnika v šport po poškodbi. Pomembno se je zavedati, da je športnik pripravljen, ko izpolni vse zgoraj opisane kriterije in ne ko mine določeno število tednov ali mesecev.
- Po poškodbi sprednje križne vezi (ACL).
Potrebno je od 9 do 12 mesecev rehabilitacije.Vsak mesec zakasnitve vrnitve zmanjša tveganje za ponovno poškodbo za 51 % do 9. Meseca. - Po mišični poškodbi.
Pomembno je postopno povečevanje obremenitve, nekje 10 % tedensko.Tveganje za ponovno poškodbo je največje v prvih 2 tednih po vrnitvi. Blag nateg mišice zahteva 1–3 tedne počitka, delna ruptura 3 do 8 tednov, popolna ruptura pa več mesecev rehabilitacije. - Po virusni bolezni (vključno s COVID-19).
Virusna obolenja običajno vztrajajo nekje 7 dni, v tem času je ključen počitek. Pri zmerni do hudi obliki je potreben kardiološki pregled pred intenzivno vadbo. Rehabilitacija traja okvirno od 2 do 6ih tednov. - Po srčnem dogodku.
V primeru srčnih obolenj mora športnik pred vrnitvijo v šport opraviti obvezno kardiopulmonalno obremenitev (CPET). Potrebno je sodelovanje med kardiologom in specialistom športne medicine. - Po zlomu kosti.
Manjši zlomi (npr. prst) zahtevajo 3 do 6 tednov rehabilitacije, večje kosti (roka, noga) zahtevajo 6 do 12 tednov rehabilitacije, kompleksni zlomi pa več mesecev.
Postopen povratek: od rehabilitacije do tekmovanja
Kot pri vsaki stvari v življenju, je postopno povečevanje obremenitev običajno pravilna odločitev. Raziskave poudarjajo model postopnega napredovanja: od osnovne rehabilitacije, preko nadzorovanega treninga, do polne tekmovalne obremenitve. Zlasti pri profesionalnih športnikih je koncept osvojitve osnovnih gibalnih vzorcev pred polno obremenitvijo, včasih težko razumljiv.
Vendar pa je postopno dodajanje intenzivnosti ključ do bolj trajne vrnitve na prejšnjo raven zmogljivosti.
Pogosto se človek, ne samo športnik, po preboleli bolezni, na primer virusnem obolenju, kaj hitro počuti bolje in ima občutek, da zmore vse v enaki meri kot prej. Potem pa mu telo na različne načine pokaže, da potrebuje še nekaj časa za okrevanje. Zlasti po virusnih okužbah je postopna obremenitev ključna, saj lahko prezgodnja intenzivna vadba poveča tveganje za zaplete, kot so vnetja srčne mišice. Podobno je tudi pri poškodbah, odsotnost bolečine ne pomeni nujno, da so tkiva dovolj močna za polno obremenitev. Prav zato strokovnjaki poudarjajo postopno povečevanje intenzivnosti in redno spremljanje odziva telesa.
Individualen pristop: vsak športnik je zgodba zase
Čeprav so si človeška telesa med seboj podobna, zdravstvena obravnava posameznikov zahteva individualne prilagoditve. Človek je namreč skupek telesa in duha ter vseh svojih življenjskih (pre)izkušenj. Univerzalen recept za vrnitev v šport tako ne obstaja. Dva športnika z enako poškodbo lahko potrebujeta povsem različno dolgo rehabilitacijo.
Ravno zato je ključnega pomena, da športno rehabilitacijo vodi strokovno podkovan tim. V Kliniki NYD pod eno streho sodelujejo fizioterapevti, ortopedi, specialisti medicine dela, prometa in športa. Vse za enega športnika, z enotnim pristopom, skupno vizijo in jasno začrtano potjo do varne ter uspešne vrnitve na igrišče.
Preberite več prispevkov:
Beseda rak že ob sami izgovorjavi sproži hipen občutek strahu, nelagodja in nemoči, saj ima v sodobni družbi verjetno najmočnejšo negativno konotacijo med vsemi boleznimi. Ste se kdaj vprašali zakaj je temu tako? Čeprav so številna močna zgodovinska imena v medicini rakava obolenja skozi tisočletja označevala kot sinonim za neozdravljivo usodo, jih sodobna medicina danes uspešno spreminja v obvladljivo, pogosto povsem ozdravljivo bolezen. Zahvaljujoč zgodnjemu odkrivanju in naprednim terapijam se je petletna stopnja preživetja za vse vrste raka skupaj v zadnjih desetletjih povzpela na več kot 65 do 70 %. Ta spodbudna statistika dokazuje, da starodavni strah pred kleščami nevidnega sovražnika končno stopa v senco znanstvenega napredka in upanja.
Trenutek partnerske bližine, nato pa kri na papirju ali spodnjem perilu. Je kje kakšna rana? Se začenja menstruacija? Je kriva suhost? In potem občutek skrbi in strahu. Krvavitev po spolnem odnosu ima lahko več vzrokov, od razdražene sluznice do sprememb, ki potrebujejo podrobnejšo obravnavo.
»Priporočam kolposkopijo.« Beseda, ki je morda še nikoli niste slišali, nenadoma odpre vrsto vprašanj. Kaj to sploh je? Ali bo pregled bolel? In predvsem: ali je kaj resno narobe? Gre za pregled materničnega vratu, nožnice in zunanjega spolovila pod povečavo z mikroskopom (kolposkopom). Zdravnik vas bo na kolposkopijo najpogosteje napotil, če so rezultati predhodnih presejalnih testov (PAP test, test na HPV) neobičajni ali če je med pregledom opazil sumljiv videz materničnega vratu.
Ali ste vedeli, da obstaja več vrst podočnjakov? Ločimo modrikaste, rjavkaste in vdrte podočnjake. Ker ima vsak tip svoj vzrok, zahteva tudi povsem specifičen pristop in nego za uspešno odpravo. PRP terapija dokazano izboljša enakomernost barve, teksturo in elastičnost kože pod očmi. Najbolj pomembno vprašanje torej ni, ali PRP deluje, temveč kakšen tip podočnjakov ima posameznik.